»Občutim izjemen pritisk, saj tako veliko ljudi pričakuje drugo sezono. Še vedno se nisem odločil, ali druga sezona sploh bo. Ravno s tem se trenutno spoprijemam – na eni strani s tem velikim pritiskom in na drugi z vso to ljubeznijo in podporo gledalcev, ki mi je tudi vir navdiha, da bi druga sezona lahko vendarle bila.«

»Idealno bi bilo ogled zaključiti po katarzični šesti epizodi, a ne predstavljam si gledalca s tolikšno mero samodiscipline.«

»Bili pa ste posvarjeni: zadnji dve epizodi poleg 'velikega razkritja' ‒ Kdo hudiča sploh organizira te igre in zakaj? ‒ prinese tudi antiklimaktično predvidljiv razplet.«

»Zadeva s policisti ni težavna le v Južni Koreji. Tudi po svetu vidim, da se policija odziva prepozno – več je žrtev ali pa se položaj še poslabša, saj ne delujejo dovolj hitro. In to vprašanje sem hotel poudariti. Morda bom v drugi sezoni lahko to temo razširil.«

»Ko sem pisal prvo sezono, sem imel v mislih tudi zgodbo, ki bi lahko sledila v nadaljevanju, če bi do tega sploh prišlo – in to bi lahko bila zgodba protagonista.«

»Največ pozornosti smo posvetili tej sceni. Porabili smo veliko časa – naša največja skrb pa je bila, kako uprizoriti sončni zahod. Hoteli smo uprizoriti podobo, ki bi bila tanka meja med resničnostjo in navideznostjo.«

»Tragedija je seveda v tem, da bo velika večina hitro ugotovila, da je zunaj njihovo življenje vredno še bistveno manj: tu človekova 'pravica' do preživetja ni pogojevana z arbitrarnimi igricami, pač pa s sposobnostjo služenja denarja.«

»Za to vsoto se bo na odročnem otoku borilo točno 456 tekmovalcev, posameznikov z vseh vetrov, ki jim je skupno samo to, da so se v 'resničnem svetu' znašli v brezizhodnih položajih.«

»Zaradi uspeha prve sezone sem pod ogromnim pritiskom; mučijo me nočne more, da druga sezona ne bo tako dobro sprejeta«